Ko smo na neki redni koordinaciji organizacijske ekipe razmišljali (veste, da si zmeraj znova kaj ‘zmišljujemo) o tem, kako nadgrajevati obstoječe dejavnosti, da bi na kreativen način učencem ponudili še več znanja, je mimo mojega ušesa prineslo besedo »tabor«. V meni je nekaj zaigralo, tako da sem skoraj plosknila in poskočila od veselja. Zakaj?
Od nekod so v mojo glavo priletele slike sošolcev z glasbene šole, ki smo si takšne glasbene tabore organizirali kar sami. Starše smo prepričali, ker polnoletni še nismo bili vsi, da bomo odgovorni in pazili nase, če nam dovolijo, da gremo za tri tedne na morje. Seveda dovoljenja nismo zlahka dobili. Prevladal pa je argument, da itak smo vsi sošolci z glasbene, se poznamo, radi pa bi šli z inštrumenti in igrali po poti vzdolž obale – od Kopra do Splita. In tako smo šli.
To so bile moje prve počitnice s prijatelji, s katerimi smo skupaj sprejemali odločitve in zanje prevzemali vso odgovornost, tudi če so bile napačne. Z vami pa želim deliti predvsem spomin, ki je ob izrečeni besedi »tabor« sprožil za obsežno PowePoint projekcijo slik in zvokov – od smeha, do bolj ali manj veščih preigravanj znanih pesmi in raznih izmišljotin, iz katerih je na koncu, misleč, da je to tudi svetovni »hit«, nastala celo avtorska pesem, ki hit ni postala, ker konec sedemdesetih to ni bilo tako enostavno. Zakaj ne, vam lahko odgovorijo starši. Da ne zgubljam besed …
Vsakič, ko smo se utaborili v mestu, ki nam je bilo všeč, smo družno igrali in peli. Učili smo se drug od drugega (bili smo različno stari in ne iz istega letnika srednje glasbene šole) in tako nadgrajevali že pridobljena glasbena znanja. Še več: »Tako sem se zares zaljubila v glasbo in še v nekoga, ki je tako lepo igral (oh …), zato sem postala »rokerica«, bila kasneje članica skupine, ki je s kostumografiranimi nastopi navduševala občinstva s prečudovito romsko glasbo na številnih nastopih, spoznavala etnično glasbo z drugimi skupinami, oblikovala odnos do sebe in sveta. Zato se je utrnilo tudi ime glasbenega tabora KUD Coda Skupaj na 440 Hz.«
Kdor že ve, kaj ime Skupaj na 440 Hz sporoča, si zlahka odgovori na vprašanje, za kakšen tabor gre in kaj lahko od tabora pričakuje. Morda te prav na tem taboru čaka pomembna zgodba tvojega življenja.
Utrinek s taborjenja s prijatelji v poznih 1979 (foto: arhiv Mire Muršič).
Članek Mire Muršič je bil objavljen v avgustovski številki Codazina.
